Družinska tradicija se je v tej zeleni oazi pričela leta 1889, ko je pekovski mojster Jožef Čad odprl vinotoč z dovoljenjem za prodajo domačih pridelkov in pekovskih izdelkov. Skozi leta je Gostilna pri Čadu postala priznana primestna gostilna, kamor so Ljubljančani radi hodili na domače dobrote. Gostilna je slovela po kolinah, okusni kavi s smetano in še posebej odličnem domačem kruhu in pecivu. Že takrat so se v tem raju praznovale številne valete in brucovanja, saj so lahko istočasno postregli kar dvestotim gostom, kar je bilo za tiste čase spoštljiva zmogljivost. Gostilna je uspešno poslovala. Tudi v težkih časih druge svetovne vojne so lahko Ljubljančani na tem znanem zelenem vrtu in senci mogočnih kostanjev vsaj za nekaj časa pozabili na tegobe vojne.Tradicijo družinske gostilne so po vojni prekinile družbene spremembe in družina se je morala umakniti iz upravljanja domače obrti. V tistem času je Ljubljana organizirala vsakoletni priznani Ljubljanski vinski sejem. Poleg vina so obiskovalci spoznavali tudi balkansko kuhinjo. Prvi stalni žar v Ljubljani je bil uveden ravno v tej gostilni. Novost se je izjemno dobro prijela in gostilna je z novo ponudbo ponovno zaslovela.

Z nastankom nove države, samostojne Republike Slovenije, so bile družini Čad popravljene krivice in četrta generacija je lahko ponovno prevzela poslovanje v svoji gostilni. Utečene ponudbe niso spreminjali. Storitve so dopolnili in dvignili na višji nivo, gostje pa opazijo predvsem večje gostoljubje, prijaznost in domačnost, ter se radi vračajo.